Težko leto je bilo. Brez pretiravanja. Verjetno najslabše leto mojega življenja, a stvari se morajo porušiti, če hočeš postaviti nove, bolše temelje. In zato je bilo to obdobje en velik izziv. Ugotovila sem, da lahko preživim. Da mi nič ne more vzeti tega, kar v resnici sem. V vsem tem sem našla trenutke, ki so bili vredni vsega skupaj. Trenutke, ujete v sliko, glasbo, misel ali pa samo spomin. In vem, da bo zdaj bolje. Da bo to leto dobro. Ker vem kaj bi rada. Spet. In tokrat mi bo uspelo.

Rada bi spet zrla v morje in v njem iskala neskončnost.

Rada bi gledala na stvari iz druge perspektive. Na gugalnici v parku je tako preprosto...

Počela stvari, ki jih imam rada. Brez velikih besed. Brez načrtov, ki se tako radi porušijo.

Bosa bom hodila po tleh. V soncu in tistem prijetnem vetru.

Gledala bom v krošnje, pod oljko postavila šotor in brala. Potiho pa si bom vedno želela biti ptica, ki sedi nekje na vrhu drevesa.

Življenju bom dovolila barve. Veliko barv.

Naučila se bom poslavljati za zmeraj. Od ljudi, od dneva.

Včasih bom samo poslušala odmev in gledala sence. Se umaknila v tišino.

In na koncu bom spet srečna, ko bom zjutraj odprla oči in videla, kako dežne kaplje polzijo po steklu...

Ene slike so takotako. Mobitelaste.

široko odprte oči.

Junak norveškega filma Sever se v nekem trenutku odloči pustiti vse in oditi nekam daleč stran. Kmalu se izkaže, da je to vse, bedna in slabo plačana služba upravnika smučišč, njegova pot s severa Norveške še globje v mraz pa prava romarska pot. Pot do sebe, pot vase, ki se po ustavljanju na nekakšnih naključnih pasijonskih postajah, na katerih srečuje sebi precej podobne 'primerke', konča tako: po 500 kilometrih kalvarije se končno zazre v oči svojega štiriletnega sina, ki ga ni videl več let. On, od poti očiščen, se zagleda v nekaj, kar je zapustil v najmanj primernem trenutku. In se hkrati zave, da v teh očeh zre v samega sebe, v svojo zgodovino napak in napačnih odločitev. Zgodbo tega, kaj bi lahko bil in kaj je iz vsega tega možnega nazadnje postalo. Najverjetneje pa tudi, kam ga bo v novem krogu, v naslednjih korakih nesla pot. Če kam, gotovo ne v svet zavračanja, odklanjanja, samote hladu..., če ne ravno na jug, pa vsaj ne še globlje na sever.
Zakaj vse to? Ker se končuje še eno od sicer ne pravih, zato pa močno simbolnih romanj. Bliža se novo leto, ko se naš pogled vse bolj pogosto (tudi nehote) ozira nazaj, da bi lahko še jasneje (in hote) videli naprej. Ne nazadnje, končuje se prvo desetletje novega tisočletja, odlično izhodišče za revizijo in nedvoumno spoznanje, da se bo prihodnje odvrtelo, če se še ne ve, kako uspešno, pa gotovo hitreje kot ravnokar iztekajoče se. In ker se pravzaprav ves čas prepoznavamo skozi oči drugih. Mislim, ko si z mamo, si še vedno povsem običajna mamina hči, ko si s prijateljem, je odnos prevsem odrasel, nikakor ne enak odnosu, ki ga imaš z učiteljem ali naključnim obiskovalcem na prednovoletni zabavi. Vedno so drugi tisti, ki sporočajo, kakšen pravzaprav si, kako se vedeš in kako, kam in med koga se pravzaprav lahko umestiš, s kom komuniciraš in s kom lahko živiš. Prekletstvo sveta in življenja v njem je pač v tem, da ni nikoli nisi povsem in čisto ti, pa če si to še tako želiš. Vedno je še nekdo, naj bo okoli tebe ali pa v tebi samem. Kar seveda ni nič novega, je pa čas iztekajočega se leta ravno pravi, da se to vse le še stopnjuje in vdira na površje. Da pravzaprav sam ne moreš nič. Čisto nič.
Otroka, ki ga je filmski junak nazadnje srečal, sicer ni bilo videti v obraz. Zgolj v hrbet, ko je na ozadnju kristalno jasnega polarnega dneva vstajal s svojih sank pred idilično in tipično rdečo leseno norveško hišo. Še kapuco je imel čez glavo. Vseeno pa sem prepričana, da so bile njegove oči malce zadržane, a zaupljive in radovedne. Predvsem pa so bile - široko odprte.

this ordinary mind is broken,
you did it and you don't even know...

prazniki in to.

Kje je letos ta naša smreka, tisto čudo, ki ga oči ponavadi privleče dan pred D dnevom in se najprej z mami skrega zaradi velikosti drevesa, postavitve, podstavka, tistega, v kar se vsi zabijamo še 1 mesec, ker itak nimamo placa v dnevni sobi za jebeno drevo, ker mami vedno nakranclja po svoje in čist preveč, da lahko potem pizdi, kdo ji je raztrešču njene talepe tadrage tasteklene okraske, kje so tiste iglice, ki jih sesaš še 1 mesec naprej, 1 mesec nazaj - kje je ta božični duh, matr??

To vse spada zravn. Sicer pa, zakaj me sploh skrbi, če ne drug, mati prej ali slej pade v ta ritem praznikov začenjši z majhnimi okraski, obeski, jelenčkovimi štoflci za flaše, modrimi božičnimi zvezdami in konča s to njeno v oči bodečo smreko in tok nafilanim hladilnikom, da ga je treba ene 3x brcnit, da se zapre.

To pa res cenim pri moji mami. Prav uživa v tem. Pa ne da smo verni, moja mami dobi ošpice ob sami misli na tako in drugačno Cerkev, še vedno pa ima rada jelke, zajce, pirhe, pa miklavže pa tak. Sam da se dogaja, pa da smo skupaj, pa da ni še en isti dan od tistih 365-ih...

Ne maram, da mi ljudje lažejo. Sama ne lažem. Včasih sem prav brutalno iskrena, ko povem tudi stvari, ki bi jih lahko obdržala zase. Ampak taka sem. Brutalno iskrena. In rada si mislim, da sem pač ljudem všeč zaradi te moje iskrenosti. Hkrati pa sem tudi otroško naivna. Verjamem, da je človek iskren z mano. Želim si, da bi bili vsi ljudje iskreni z mano. Da so stvari, ki mi jih povejo resnične. Verjamem, da mi govorijo resnico.

Pa vendar pridejo do mojih ušes različne nasprotujoče si zgodbe o istih stvareh. In se zamislim. Nekdo tukaj ni povsem iskren z menoj. In sem razočarana. In razmišljam, kdo je neiskren, kdo bo zapravil privilegij mojega prijateljstva. Pa dobro, mogoče ne ravno prijateljstva, vsekakor pa zaupanja ne bo več.

In res ne maram, da se mi laže. Sploh zato, ker sem sposobna slišati resnico in je ne obsojati. Sposobna sem sprejeti, da se je zgodilo tudi kaj takega, kar bi utegnilo mene boleti. Ne skrbi zame, bolečina bo minila.

Velika punca sem že in na življenje po vsej verjetnosti gledam drugače kot večina. In nekje sem prebrala, da vsak rabi prijatelja, ki ga ne obsoja, ga sprejme takega, kot je. In trudim se biti ta, ki ne obsoja. Včasih ne gre, imam zadržke, priznam. Ampak zadržke imam verjetno kadar mi za kakšno reč, morda celo osebo ni vseeno. V splošnem pa mislim da mi gre kar dobro.

Resnica boli. In vem, da jo je lažje oblaziniti z lažmi, ampak ni pošteno do drugega. Če imam za slišati nekaj ne preveč razveseljujočega, naj to slišim, V surovi obliki, brez blazin. Prenesem.

Hočem resnico, ali pa nič. Blazin ne rabim.

"Gospod profesor,
razumete življenje?"